»Pa naredimo svojo prireditev, kjer bomo lahko glasni!« so predlagali. »Hodili bi po ulicah, s seboj bi imeli prenosni zvočnik in bi peli na ves glas!« Idejo sem predstavila naši ravnateljici in strinjala se je. Navsezadnje je prav, da pred zaključnim koncertom, ki ga imamo jutri, razbijemo zadnje ostanke treme.
Določili smo datum našega nastopa in prišli so: Arslan, Pia, Zoja, Lavra in Anastasija. Po intenzivnih vajah smo se odpravili po ulicah. Obiskali smo Preglov trg, Rusjanov trg, … in veliko prehodov med bloki vmes. Naredili smo uspešen krog, ljudje so se z veseljem ustavili in prisluhnili našim pesmim. Mladi pevci se namreč niso ustavili le pri eni pesmi, ampak so na vsakem kraju, kjer smo se ustavili zapeli vsaj tri. Dodajali so namreč tudi pesmi, ki smo jih že peli v preteklih letih in jih imajo radi.
Ko so učenci premagali začetno tremo, so pričele padati ideje, kako bi se še lahko predstavili in naposled so pri napovedih sodelovali prav vsi. Vedno pa smo kar po mikrofonu razložili, kako hvaležni smo, da lahko pred koncertom povadimo kar tako, na prostem, med bloki.
Na oknih blokov je bilo vedno več radovednih glav. Ploskali so, nam mahali ter nas še dodatno vzpodbujali.
Ko se je čas iztekel, učenci skoraj niso mogli nehati. Imeli so vedno več idej, kam bi še lahko šli. A ker je zdravje na prvem mestu, sem jih vseeno ustavila in jih opomnila, da je čas za počitek in malico; videla pa sem, da so popolnoma pripravljeni na nastop, saj je tremo zamenjala izjemna želja po nastopanju.
V kuhinji so za nas pripravili malico. Ko so učenci pojedli sendviče s sokom, so se strinjali, kako pomembno izkušnjo smo ravnokar doživeli. In strinjali so se: to si želimo še kdaj ponoviti.