V decembru je bilo v mladinskem zboru OŠ Nove Fužine zelo živahno. Pripravljali so se na veliki humanitarni koncert, ki ga imamo vsako leto, sodelovali pa so tudi z glasbeno šolo Ariartum (vodi jo učiteljica z naše šole: Tina Puklavec Grum, ki nam je dovolila tudi izvedbo avtorske pesmi Naš december), ki je za njih pripravila posebni venček božičnih pesmi s kitarskim orkestrom.
A – ker orkester tistega dne, ko smo odšli peti pred mestno hišo, ni imel možnosti priti z nami, so za nas pripravili posnetek spremljave.
Do centra smo odšli z avtobusom. Učiteljica Nina Štrumbl in jaz, Janja Srečkar sva že kar na avtobusu uživali v glasovih mladinskega zbora – hoteli so imeti dobro ogrete glasilke za nastop. In – ker ostali potniki niso imeli nič proti, so kar na avtobusu zapeli obe skladbi, ki jih imajo na nastopu.
Ko smo prispeli smo znova bili zgodnji. Vedno na nastop prispemo prej, da smo tudi mi bolj umirjeni. Zato smo se na poti do mestne hiše ustavili še na Prešernovem trgu in občudovali lučke, učiteljica Nina pa nam je o njih povedala tudi nekaj zanimivosti. Tudi fotografiranja ni manjkalo, saj se nam je obisk centra z lučkami že od nekdaj zdel posebno doživetje.
Tako smo uživali, da smo skoraj zamudili priprave! A brez skrbi, prišli smo ravno prav, da smo se postavili na oder. V tišini pred nastopom sem potiho vprašala svoje pevce: »Zakaj smo tu?« Odgovorili so z prepričanim: »DA UŽIVAMO!« – in za nasmehi so pričeli nastop.
Presenetili so že v prvimi takti venčka prazničnih pesmi: pesem Oj, smrečica je občinstvo nasmejala, pesem Feliz Navidad ogrela; naučili pa so se tudi novo skladbo Naš december.
Pesem Še me za roko držiš je zbudila v občinstvu spontani ritmični aplavz. Nismo bili prepričani, ali je šlo za nasmejane obraze mladih pevcev, za njihove zvonke glasove, ali za ganljivo vsebino, a po nastopu se je vsul gromki aplavz. Ko smo nato odšli v prostore mestne hiše, se je zaslišal komentar enega izmed obiskovalcev: »Tile Fužinci pa obvladajo!«.
Notri nas je čakala pogostitev: sendviči in sok. Hkrati pa nas je prišla poslušat tudi ravnateljica šole. Učenci so bili zelo veseli njene podpore.
Nekatere so starši pobrali na licu mesta, z drugimi pa sva se z učiteljico Nino odpravili proti Fužinam.
Ko smo se pogovarjali o dogodku, smo bili vsi enakega mnenja: bilo nam je zelo lepo, saj smo ustvarili še en nepozaben spomin.